swislar

Swislarije – moja razmišljanja in zapisi…..

Radon v vrtcu Sp. Idrija ali popolna degradacija našin otrok in javni poziv kandidatom za župana

24.09.2014

Radon je kemijski element, plin brez vonja, barve in okusa. Nastane z radioaktivnim razpadom urana in radija v spontanih procesih presnove kamenin in prehaja na površino v zrak. Spada med žlahtne pline, ki se slabo spajajo z elementi in spojinami iz svoje okolice, kar radonove atome naredi močno gibljive, zato ga srečamo povsod okoli nas, tudi v naših domovih.

Prisoten je torej povsod na Zemlji, nekje več, drugje manj. Njegova lastnost je tudi, da je radioaktiven. V primeru, da se nakopiči v zaprtih prostorih postane nevaren za zdravje. Pri nadaljnjem spontanem radioaktivnem razpadu radona nastanejo trdni razpadni produkti, tako imenovane radonove hčere. Te delce vdihujemo in tako zaidejo v naše pljučno tkivo, kjer še naprej oddajajo sevanje. To sevanje lahko poškoduje naša dihala oziroma največkrat povzroča raka pljuč. Visoka stopnja radona v bivalnih zaprtih prostorih je dejavnik, ki prispeva k večjemu tveganju za nastanek pljučnega raka.

Proti temu se lahko borimo in tovrstna tveganja skoraj izničimo.

Tako pravi teorija. Praksa, kot smo lahko nedavno spoznali v primeru vrtca v Sp. Idriji, pa žal prikazuje nasprotno sliko, vsaj kar se boja in izničevanja tveganja tiče! Marsikdo namreč ne ve, da so izmerjene koncentracije radioaktivnega radona v vrtcu v Sp. Idriji krepko presežene, saj meritev več kot 1.100 Bq/m3 v primerjavi z zgornjo dopustno mejo 400 Bq/m3 pomeni presežek s faktorjem 2.75 ali več kot 275%! Znak za alarm?! Nedvomno, ampak, očitno ne za vse! Kot kaže, niti, oziroma pa najmanj za tiste, ki so tukaj najbolj odgovorni! Ne bom se spuščal v suhoparno naštevanje različnih členov od ustave, zakonov, deklaracij…, ki (na papirju) zagotavljajo določene pravice in so v tej konkretni zadevi vse prej kakor pa spoštovani, temveč bom raje skušal osvetliti kronološki vidik, kakor smo ga lahko spoznali starši ogroženih otrok. Težko je namreč razumeti, da se v kritičnih situacijah, kar ta nedvomno je, porabi toliko časa in se pravzaprav nič ne stori. Rezultati meritev so bili znani v juliju in kot smo lahko izvedeli na predavanju dr. Šuteja v vrtcu dne 10.09., v obliki poročila ali odločbe sploh še niso bili posredovani ustanovitelju zavoda, torej Občini Idrija! Na tem mestu moram vprašati, kolikšna bi morala biti koncentracija radioaktivnega plina, da bi »državni organ« o tem ustanovitelja zavoda obvestil? Kakor je meni znano, so v Sloveniji (torej v isti državi) že v primeru precej nižjih koncentracij pognali tako kolesja administrativnih, kakor tudi gradbenih strojev!

Predavanje, ki se je izvedlo pred roditeljskim sestankom je bilo sicer zanimivo in poučno, dasiravno v določenih trenutkih (namenoma morda?) absolutno preveč razvlečeno in po mojem mnenju osredotočeno povsem v napačno smer! Vsi se strinjamo, da je kajenje eden izmed najpogostejših povzročiteljev pljučnega raka, ampak verjetno ni potrebno porabiti več kot 20 minut predavanja za razlago korelacije med rakom in kajenjem? Ne nazadnje, otroci v vrtcu, kakor tudi vzgojitelji NE KADIJO, vdihujejo pa zrak z radioaktivnim radonom. Verjetno je bil pa zato statistični podatek: »Verjetnost pljučnega raka se z vsakimi 100Bq radona v m3 zraka poveča za 16%! Pri koncentraciji 600 Bq/m3 pa se ta podvoji (opomba – v našem vrtcu je ta koncentracija skoraj 2 x višja)« omenjen precej bolj »nežno« in kot bi rekli nekdaj; »usput«! Organizatorju, torej upravi vrtca pa bi v takšnih primerih tudi svetoval, da naj takšna predavanja raje umesti v malo širši časovni okvir, saj je v 50 min težko izvesti (preveč razvlečeno) predavanje o resni zadevi, ki je v neposredni povezavi z aktualnim perečim problemom, ki drastično ogroža zdravje naših otrok kakor zaposlenih v vrtcu! Kajti v kolikor predavanje traja skorajda 50 min, je časa za resno diskusijo premalo oziroma sploh ne obstoji! Razen seveda, če diskusija ni zaželena! Namreč zdelo se je, da diskusija ni bila ne pričakovana, še manj pa zaželena!

Grozljiv je namreč podatek, da je tvoj otrok v času, ko naj bi užival maksimalno varstvo in kjer naj bi bili zagotovljeni tudi ustrezni pogoji za zagotavljanje ter uživanje pravice do zdravega okolja, pravzaprav izpostavljen radioaktivnemu žarčenju! In ga danes in jutri, ZAVESTNO, ker pač nimaš druge rešitve, tja ponovno odpelješ. Absolutno nelogično! Saj naši otroci obiskujejo isti vrtec kot njihovi sovrstniki, ki uživajo ustrezne pogoje!

Še bolj grozljiva pa je pasivnost, nekooperativnost oseb v celotni dolžnostni verigi, kjer bi se poleg očitnega deficita čuta odgovornosti in empatije za zdravje malčkov, nezmožnosti komunikacije, odgovornim osebam dalo očitati tudi še kaj drugega! Morda celo ZAVESTNO MALOMARNOST! Prihajajo namreč hladnejši meseci, ko ukrepi, ki so predpisani za zmanjševanje koncentracije radona v zaprtih prostorih, t.j. naravno zračenje prek na stežaj odprtih oken, ne bodo več zadoščali. In kot smo lahko izvedeli s strani strokovnjaka, bodo koncentracije posledično precej narasle! Posledično, povečala se bo izpostavljenost otrok koncentracijam, pri katerih se verjetnost pljučnega raka z vsakimi 100 Bq/m3 poveča za 16%, pri koncentraciji 600 Bq/m3 se ta podvoji, povprečna vrednost radona v vrtcu pa je krepko višja! Je potreben izračun? Mislim, da ne!

Argumentacija odgovornih v upravi vrtca je zategadelj na zelo trhlih temeljih, predvsem pa neustrezna in absolutno neprimerna. Z vsem spoštovanjem, ampak resnično si ne morem šteti v plus, da smo na nek način lahko še zadovoljni, da je vrtec tako ali tako neustrezen in da še dobro, da je zgradba slaba, saj zavoljo slabih oken in vrat na nek način zagotavlja določen del prezračevanja!!?? Spoštovani, če odgovorim na tem nivoju, lahko samo rečem, da moj otrok »prinese« domov povsem enako položnico kot njegov vrstnik, ki biva v ustreznih prostorih! In ja, iz tega vidika je tako kakor ostali v vrtcu Sp. Idrija napram vrstnikom v drugih enotah DEGRADIRAN!

V tem trenutku in glede na stanje lahko ugotovimo, da je odpovedala tako država in posledično občina in ne nazadnje na nek način tudi uprava vrtca. Delno skrivanje perečega problema, ki resno ogroža zdravje in prihodnost naših otrok, reakcije v precej omejenih okvirjih, zelo slaba oziroma neobstoječa komunikacija z zainteresiranimi z »druge strani« mi ne vzbujajo zaupanja, da se odgovorni problema zavedajo v zadostni in ustrezni meri! Odgovor, da ni denarja, pa nam je bil tudi na nedavnem sestanku mnogokrat bolj ali manj prikrito sporočen! Šablonsko in že mnogokrat slišano! Morda celo patetično!

Nekateri odgovorni, vsaj tako sem dobil občutek, reševanje te pereče nevarnosti odlagajo v čas po lokalnih volitvah. Jaz bom pa na tem mestu raje neposredno apeliral na županske kandidate, imamo namreč kar tri, da naših otrok ne zanima, ali bo župan Janez, Ivan ali pa Franc! Želijo in predvsem ZASLUŽIJO si vrtec, v katerem bodo dihali zdrav in čist zrak in v katerem jih za razliko od sedanjega, zaradi enormnih toplotnih izgub zaradi energetske neučinkovitosti pozimi ne bo zeblo! In tukaj se z upravo vrtca celo moram strinjati, da prek slabo tesnjenih oken pride do delne izmenjave zraka, a na drugi strani….., včasih so dejali, da drva letijo skozi okno! In s tem denar, ki ga ni……

Občina, za katere prvi sedež se potegujete je ustanoviteljica in gospodarica zavoda. Vsa ta leta je vrtec v Sp. Idriji užival zelo mačehovski odnos in tudi brez radonske problematike ta objekt občini nikakor ne more biti v ponos! In če smo bili v rekordno kratkem času deležni kar štirih razpisov za ravnateljico vrtca, je tokrat napočil skrajni čas tudi za razpis za gradnjo novega vrtca! Dovolj je bilo obljub!


  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod miks | Ni komentarjev

IVAN NAŠ – Molitev za današnji čas

11.01.2013

Ivan naš, ki si na vladi,
saj veš, da te vedno imeli bomo radi.
Ne glede na to, kaj pišejo rdeči pisuni,
saj na resnico njihovo mi smo imuni.

Naj tam nekje Klemenčič kar šopiri se,
bo fant s svetlečim čelom že padel na zobe.
Režimski pisar Paprotnikov Rok,
pa dobil bo postrežen PRAVI pelinov sok.

Kdo si z balkan šerifom drzne primerjati te?
Njemu ob bok postavljati te?
Saj vemo, da ti ukradel nisi nič,
oni drugi, tisti je pravi lopovski tič.

Ko spet po zraku granitne bodo kocke letele,
ne boj se, tebe in naših ne bodo zadele.
Saj formacij in taktike naučili smo se dovolj,
in še se učimo, pravzaprav vedno bolj!

Daj nam danes naše vsakdanje čelade,
da zaščitimo Slovence stare in mlade!
Tiste, ki tebe častijo
in se proti Krivovercem borijo.

Kar naj pamflete pišejo zmazkarji rdeči,
potomci klavcev in po komunizmu smrdeči!
Mi še naprej bomo tebe častili,
in tvoji luči v zaprtem predoru sledili.

Daj hitro sedaj še ustavo ukini,
saj za pravila zadosti so nam tvoji spomini,
ki povedo nam kaj prav je in kaj lepo,
saj tudi 2 in 2 je 5, če le ti praviš tako!

Le ti edini si Vodja na svetu,
moral oblast imeti bi na celem planetu.
Zato je čisto prav da kliniko tam spodaj gradiš,
morda še aboridžine kaj pametnega naučiš.

Kar pišejo naj komunajzerska glasila,
ki prejšnjega sistema so večna trobila.
Počasi tudi tam nebo se bo zbistrilo,
ko še iz poslednjega peresa se bo pokadilo.

Spet brezplačnike bomo uvedli,
in le pred in pod tujim pragom pometli,
saj ukinili vse proti nam bomo nastrojene,
še iz prejšnjega sistema lepo rejene.

Ivan naš, večno ostani na vladi,
saj veš, da imamo te radi……
Resnica le tvoja prava je,
pa naj zgodi, karkoli se………!!??

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod Aktualno, Politika, miks, poezija | 2 komentarjev

Obljubljena dežela

26.11.2012

To je to. Odločitev je padla. Nimam več druge izbire je pomislil in v roko vzel mobilni telefon, na katerem je bilo zgolj borno dobroimetje. Za ta klic bi moralo zadoščati, je pomislil. Saj nimam več kaj na dolgo razglabljati. Vmes je s pogledom ošinil še ženo in sina, ki sta se stiskala na divanu v kotu bornega najemniškega stanovanja. Spala sta, pokrita s karirasto odejo, ki jo je imel še on kot otrok. Sin se je v sanjah nemirno premikal in škripal z zobmi. Verjetno sanja, da žveči zrezek, je pomislil Ognen in v nemočnem gnevu stisnil pest in v mislih zažugal vsem tistim, ki so izropali tovarno, kjer je delal skoraj trideset let in jo na koncu zaprli. 300 ljudi je čez noč izgubilo službo, med njimi tudi on. Dolžni so mu ostali 6 bornih mesečnih plač in vse terenske dodatke za zadnje leto. Kaj bi dal za desetino tega denarja, je pomislil in grenka solza se je utrnila v njegovem očesu in stekla prek lica, ki je prezgodaj ostarelo.

Roka se mu je zatresla, ko se je pogled zopet usmeril v telefon. Imam morda drugo izbiro, se je še enkrat neprepričljivo vprašal, odložil telefon na majavo mizico in zakorakal v kopalnico. Zazrl se je v okrušeno ogledalo in nekaj minut nepremično zrl v silhueto, ki se je utrinjala v njem. Odmev tišine je prekinjal samo zvok puščajočega kotlička, ki je s svojim enakomernim kapljanjem vode, skorajda kakor da bi odšteval čas, ki ga ima še na razpolago. Odprl je pipo in si v obraz pljusknil ledeno hladno vodo, ki mu je malo zbistrila misli. Vzel je otiračo in si zbrisal vodo z obraza. Stopil je nazaj v sobo, kjer sta spala njegova žena in sin. Sklonil se je nadnju, tako blizu, da je čutil njuno sapo in dih. Prijetna toplota mu je zavela pri srcu in kakor zemlja, ki jo po sušnem obdobju končno osveži dež, je vase vpijal njuno podobo, njun vonj, njun bit, vse tisto, kar mu je pomenilo smisel življenja.

Počasi se je dvignil, a pogleda ni odmaknil. V sebi je zbral vse atome moči, da ni zajokal kakor otrok in se sesul sam vase kakor hiša iz kart, ko jo oplazi prva, nevidna sapica. V sebi je bil vihar, miselni tsunami mu je pustošil po možganih, kalejdoskop vseh minulih trenutkov, pomešan z utrinki negotove prihodnosti mu je begal pred očmi. Zadnji trenutek se je ujel za vratni podboj, da ni telebnil po tleh kakor spodsekano drevo. S čela si je z rokavom obrisal potne srage in pograbil karirasto potovalko, ki ga je v sedemdesetih letih spremljala na služenje vojaškega roka iz rodne Strumice v oddaljeni Tolmin, kjer je na karavli preživel skoraj leto in pol. Počasi je pritisnil na kljuko, nežno, da ne bi zaškripala in še tiše zaprl vrata. Ni se več ozrl. Odšel je, puščajoč za seboj osebi, ki sta mu dajali smisel in moč, da ni še odnehal.

Ko je stopil na ulico, je v roko prijel telefon in odtipkal številko, ki jo je v mislih zadnje tedne neštetokrat ponovil. Hladen glas na drugi strani mu je na kratko dal navodila, kje naj počaka. »Smo mislili, da si se že premislil«, mu je še cinično dejal. Ognen ni nič odgovoril, ampak se je molče odpravil proti točki srečanja. Bila je blizu, par minut hoje od njegove ulice, ampak nocoj so se te minute neznosno vlekle. Čez nekaj časa se je na drugi strani ustavila črna limuzina. Voznik je z lučmi nakazal, naj stopi bliže. Ognen je molče odprl vrata, vrgel karirasto potovalko na zadnji sedež in prisedel.

»Dober večer«, je dejal moški na desni strani zadnje klopi. Skorajda neslišno je Ognen odgovoril, moški, oblečen v Diorjevo obleko, nadišavljen z močnim parfumom in okrašen z debelo zlato ketno okrog vratu pa je ukazal šoferju, naj odpelje. »Imaš denar?«, je vprašal in Ognen mu je molče izročil belo ovojnico. Tiho je povesil glavo in se boril z viharjem, ki je divjal v njegovi duši. »Točen znesek, hehehe, bravo«, se je zarežal moški in v ustih so se mu zalesketali najmanj trije zlati zobje. Roka, na kateri se je bohotil masiven pečatni prstan iz čistega zlata, je pohlepno stlačila ovojnico v notranjost suknjiča in iz vratnega predala vzela srebrno šatuljico, okrašeno z dragimi kamni in jo položila na odlagalno poličko na zadnji strani prednjega sedeža. Kreatura, okrašena z zlatom se je režeče zastrmela v Ognena, ki je sključeno sedel in strmel v preprogo pod njegovimi nogami. »Si za eno črtico, da ti da malo energije«, se je krohotajoče zarežal in iz evrskega stotaka zvil cevčico. »Vozi počasi, ti neumna opica, kaj hočeš, da vse stresem po tleh«, je ukazal šoferju, ki je nemudoma zmanjšal hitrost. Na odlagalni polički je nato oblikoval tanko, a dolgo črtico pregrešno dragega prahu in jo z evrsko cevčico povlekel globoko vase. Za nekaj trenutkov se je zdelo, da je možakarja pobralo, saj je z glavo sunkovito zamahnil nazaj in negibno obstal na sedežu. Ognen je prestrašeno ogledoval z zlatom okrašeno kreaturo in sam pri sebi mislil, to je konec. Kaj sem naredil? Kaj sem storil? Kako sem bil lahko tako nepremišljen, da sem zadnje prihranke zaupal zadrogiranemu tajkunu? V sekundi obupa je stegnil roko in hotel preveriti utrip na z zlatom okrašenem vratu. Tedaj ga je njegov sopotnik sunkovito zagrabil za roko in ga stisnil na dno avtomobila, kričoč, »Si me hotel okrasti, baraba ciganska. Mene nihče ne krade. Kdor me krade, plača z življenjem!«. Ognen ni mogel v svoj zagovor podati niti besede, ko je avto zopet napolnil krohotajoči se smeh človeka, ki ga je par minut prej spravil v smrtni strah.

Nemo se je stisnil v kot in poslušal zvoke, ki so prihajali izpod podvozja avtomobila, ki je z veliko hitrostjo divjal po slabih cestah. »Tukaj imaš potni list, vozovnico ter vse ostale dokumente, ki jih boš izročil vezi, ko prideš v Ljubljano«, mu je skozi zlato lesketajoče se zobe siknil moški, za katerega si je Ognen iz minute v minuto bolj želel, da ga ne bi nikoli spoznal, oziroma, da mu ga ne bi bilo treba spoznati. V tem trenutku mu je pred očmi zaplesala podoba speče žene in sina, ki ju je pred nekaj urami zapustil, in samo misel nanju mu je vlila novih moči in poguma, da je šel dalje. Pogledal je prvo stran potnega lista, na katerem je pisalo Evropska Unija, Republika Bolgarija. To je to, je pomislil, Sedaj sem državljan Evrope, Bolgar, ne Makedonec, zato, da bom lažje preživel družino. Pravzaprav ne lažje, da jo sploh bom lahko preživel.

Iz razmišljanja ga je povrnilo nenadno zaviranje avtomobila, v katerem je sedel. Zlato okrašene kreature, ki se je medtem po telefonu že menila za naslednje posle, že nekaj časa ni več slišal. Izklopil je sprejemnik za njegov glas, omrtvil vonjalne receptorje za njegov drag parfum, skušal se je fizično in psihično odstraniti in pričeti na novo. Poti nazaj ni bilo več.

Avto se je ustavil in Ognen je molče izstopil. Pridružil se je ducatu novih EU državljanov, ki jih je življenjska stiska v dveh kombijih odpeljala v »obljubljeno« deželo. Z rahlim »kozmetičnim« popravkom. S spremembo državljanstva, zaradi enostavnejše administracije.

Jebem ti Evropsko Unijo!

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod miks | Ni komentarjev

Majerjeva blagoslovljena voda

27.06.2012

Mar izpljunil bi Majer to vodo

v kristalu mu postreženo

ko skupaj s Herr Frau v Rimu

ob blagoslovljenem sedela bi dimu.

Ne le eno, temveč kar tri

steklenica ta peterokrake drži

ker njih barva res žlahtna je

113 že let takšna pije se.

Ni ga junaka bilo še doslej

da kot Majer pridušal bi se »zaprmej«,

da zvezdo te barve žlahtne tako,

nositi nič več kaj ni lepo.

Morda kot tropu ovac njegovih doma,

še komu um bo zastrla tema,

v kateri sveti samo ena luč,

kajti vse druge, ki niso naše…..so fuč!

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod Ma ne moreš verjamit, Politika | 4 komentarjev

Slovenija, ZDA ter Guantanamo

12.02.2011

Ogromno črnila je bilo že prelitega okrog klečeplazenja naše države in nje (nas) predstavnikov okrog administracije ZDA; države, ki sama sebe razume kot najvišjo inštanco demokracije in poštenosti ter je vsled lastne percepcije ter percepcije mnogih drugih (na veliko žalost tudi naša državica pri tem ni izjema), sploh korak ali vsaj dva nad vsemi ostalimi.

Žal pri tem klečeplazenju, ponižnem kimanju ter tekmovanju, kdo bo t.i. »Svetovnemu policaju« čim bolj ustregel, mu izpolnil ali celo presegel še tako bizarne zahteve ter pričakovanja, pri nas med vso politično elito, ne glede na njihovo deklariranost in politično pozicioniranje pretiranih razlik ni najti, niti jih ne gre iskati. Žal. Pa tako se radi pohvalimo s svojo pokončno držo……

Naša novejša zgodovina je namreč prepolna absurdov, ki nam prej potrjujejo kot pa izpodbijajo zgornjo domnevo. Med tvorci teh absurdov pa seveda pozicije primusa ne gre oporekati najslavnejšemu izmed armadice naših amerikansko usmerjenih analnih alpinistov, dr. Ruplu, čigar edina napaka je verjetno le tista, da se ni rodil onkraj luže…..

Niti ne gre na tem mestu izgubljati besed, kdo je na drugem mestu ali tretjem, kajti dejstvo je, da bi marsikdo izmed naše politične elite v zameno za svojih pet minut slave ter gasilsko fotografijo z modeli iz »USA administration« žrtvoval tudi noht s svojega desnega nožnega palca, pa magari bil na »sliki« le s pomočnikom pomočnika namestnika vodje oddelka 5. Sektorja pomožnih služb! Ja, ni kaj! ZDA imajo svojo moč!

Zato tudi ne gre preveč kritizirati našega vrlega prvega ministra, ki je bojda v zameno za svojih 5 minut slave v Beli hiši amerikancem obljubil polni penzion za eno ali več ubogih duš, ki jih na oni strani luže imenujejo teroristi, ter jih proti vsem pravilom demokracije, mednarodnega prava in civilizacije drže zaprte v nečloveških pogojih na t.i. nevtralnem ozemlju otoka Guantanamo! Ja, tudi Borut se rad pokaže. So what!!!!

Bi pa kljub vsemu že povedanem na ta račun dodal in predstavil še moj predlog. Glede na neobstoječo politično kulturo v naši podalpski deželici; pritlehnost delovanja naših vrlih politikov ter njihovo nepriznavanje ter nespoštovanje pravne države, katero naj bi sami soustvarjali; razbohotenje raznih klik, katerih mreže poznanstev in kapitala so resno načele zdravje države ter obstoj prava nasploh, bi ZDA predlagal zamenjavo večine naših politikov za ujetnike iz Guantanama.

Na ta način bi dobili vsi! ZDA bi se znebila »teroristov« in nas še naprej smatrala za »prijateljsko državo«; Slovenci pa bi dobili ljudi, ki imajo po vsej verjetnosti precej manj masla na glavi in dosti manj »nakuhanih« kot pa marsikateri izmed naših politikov………….

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod miks | 2 komentarjev

Nedelja, 13.06.2010, Nogomet in Blaženi

14.06.2010

Pisal se je trinajsti junij, leta dva tisoč desetega.

Zunaj je vladala pasja vročina in sopara, saj se še psu, ki venomer laja  ni ljubilo stegovati  tistega razcepljenega jezika in je raje počival v pregreti senci svojega pasjega svetišča.

Nekateri smo ostali doma, drugi so se že od jutra v prešernem pričakovanju zbirali po terasah in vrtovih gostinskih lokalov; spet drugi so osvežitev iskali ob in v zavetju slanih in sladkih voda, mnogoteri  pa so svoj čas in naklonjenost izkazovali na srečanjih takšne ali drugačne vrste in se počutili tudi sami bolj ali manj blažene.

13.06.2010, dan, ko je Slovenija dobila svojega drugega blaženega. Drugega blaženega po Slomšku (čigar domnevne vzgojne metode otrok pustimo ob strani), ki ga je nekdanji šef moderne inkvizicije, zdajšnji papež z dekretom tako razglasil.

Da pošteno povem in priznam, se kakor mnogim, pa dasiravno bili tam tudi meni (ki tam nisem bil) niti približno ne sanja, kdo je bil ta gospod po imenu Lojze Grozde, in kar lahko rečem je to, naj možakar, kar koli je v svojem življenju že počel, počiva v miru!

Dobro pa vem slednje!

NAŠI FANTJE SO VČERAJ, 13.06.2010 ZMAGALI PRVO TEKMO NA SVETOVNEM PRVENSTVU!

In če to ni zadosten razlog, da jih vse skupaj razglasimo za blažene na ta isti dan, naj me takoj vrag pocitra!!!

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod Razmišljanja, Šport | 2 komentarjev

Razlika vs Differentia

4.10.2009

Razlika med Azijo in Slovenijo je v resnici precej manjša, kot se zdi na prvi pogled in kot pravi splošna percepcija.

Razlika je pravzaprav samo v eni črki!

 

Azijo tepejo TAJFUNI, nas pa TAJKUNI  …..

 

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod Aktualno, Razmišljanja | Ni komentarjev

FANTJE, HVALA LEPA!!

20.09.2009

Kot marsikdo v Sloveniji sem tudi sam, in poleg seveda vsa družina te dni dihal in živel za naše košarkaške gladiatorje. Kar so ti fantje pokazali in kar je z njimi dosegel strokovni štab z Juretom na čelu, je vredno vseh superlativov.

Pustimo ob strani sodniške kriterije, ki so bili mnogokrat nam ne najbolj naklonjeni in katerih tvorci se niti niso trudili skrivati očitnih simpatij do ekipe, ki je bila praviloma naš nasprotnik, kar je bilo očitno predvsem v zadnjih dveh tekmah.

Dejstvo je, in temu ne morejo, še manj pa smejo nasprotovati tudi tisti najglasnejši skeptiki, ki so pred pričetkom evropskega prvenstva, pravzaprav pa že ob samem imenovanju Jureta Zdovca na mesto selektorja naše reprezentance v naprej napovedovali, da ne bo storil nič…da enostavno nima karizme…da ne bo znal povezati igralcev…da enostavno ni trener!!….a v resnici je fantom in štabu uspelo nemogoče!!

Zdesetkana, poškodovana in iztrošena ekipa je pokazala pravi puntarski duh, ki je grizel do kraja, mnogokrat še celo prek lastnih meja. Fantje, vsi skupaj so v sebi zopet odkrili nekaj, kar je bilo že davno pozabljeno, in kdor si danes drzne zatrditi, da ti fantje niso imeli želje in volje za doseči nemogoče, je izdal svoj narod in te fante!

Fantje so storili vse, morda še več, kakor pa je v resnici bilo v njihovi moči. A za uspeh žal to vedno ne zadošča…kajti preveč je še ostalih dejavnikov, ki na kraju izkrivijo sliko in spremenijo končni izložek.

Danes je bil zopet večer, ko sem z orošenimi očmi sklenil ogled košarke. Žal pa so že drugi večer zapored solze sreče in evforije nadomestile solze žalosti in jeze…..

Pravijo, da na solzah zraste marsikaj!! Zgodovina kakor tudi lastne izkušnje nam v temu lahko potrdijo!

Lahko je sedaj biti selektor in modrovati….3 minute Dragića in 2 minuti Smodiša včeraj, 10 minut več počitka v skupni minutaži ključnih nosilcev igre…ampak, prvenstva je konec in več kot zasluženo gremo na svetovno prvenstvo naslednje leto. Medaljo smo si želeli vsi, še najbolj naši fantje…ampak, dokazali smo, da prekletstvo četrtfinala za našo reprezentanco ne drži!!!

Zato našim gladiatorjem obesimo zlato medaljo okrog vratu vsi, ki smo jim stali ob strani, saj so se ti fantje borili za nas!! Vsaka kaplja znoja in krvi, prelita na poljskem parketu je bila prelita za nas. Zato fantje še enkrat: HVALA LEPA!! VSI STE CARJI!!

 

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod Slovenija, Šport | 1 komentar

Coldplay – fenomenalni Videmski koncert

5.09.2009

Že jutro je nakazovalo, da si bo ta dan povsem upravičeno zaslužil pridevnik NOR!! Zgodnje vstajanje, mrzlično delo na računalniku v še skoraj nočnih urah, spravilo prvorojenke v vrtec in vožnja na (preko) robu omejitev proti Ljubljani z zavestjo, da bom po vsej verjetnosti zamudil za vsaj 15 minut.

Poleg natrpanega urnika in nemogočega »tajminga« mi je v možganih opletala glavna misel tega dne: koncert Coldplay v Vidmu. Coldplay – Londonski kvartet, čigar muzika je, zame fenomenalna. Z njimi sem se okužil pred leti na žuru pri bratu, dokončno pa so me osvojili nekaj tednov kasneje na letu v Singapur, ko sem na krovu Swissovega Airbusa v njihovi družbi preživel skorajda 12 ur.

In ko sem sam mrzlično že skorajda sklenil večino (skrajšanih) aktivnosti za ta dan, me je »razveselil« še bratov sms ob 13:20 z besedilom: Sem še v Ljubljani!

OK, najin avtobus na Ravbarkomandi odpelje ob 15:10 – torej teoretično še dovolj časa, da nama uspe. Še skok domov, hiter tuš in akcija dalje, proti njegovi domačiji. Na meeting point sva prispela pravočasno, pravzaprav predčasno, saj sva se lahko osvežila še z ledeno pijačo, ki je v vročem soncu prav prijetno prijala.

Vožnja z avtobusom je bila pravi balzam, saj se pravzaprav nisem mogel spomniti, kdaj sem se nazadnje sploh peljal z njim, če odštejem tisti dve vožnji z mestno »kurijero«, ki sta bili v prvi vrsti za veselje hčerkice.

"Livio" s pivom in panini

V gruči ljudi željnih dobre glasbe je bilo presenetljivo veliko Slovencev, dasiravno sem kasneje po televiziji slišal cifro 500 ljudi….ali nas je bilo več, ali pa imamo res tako izostren občutek, da se vedno najdemo…??!! Ja, skupinica iz Ljubljane, bilo je prav zabavno na trenutke!!

A na takšni prireditvi se človek enostavno ne more zgolj statično zaležati ali se zasedeti v pričakovanju začetka, ampak je občutenje atmosfere pričakovanja, množice ljudi, ki se je zbrala z istim namenom uživanja v glasbi, občutek biti del te množice enostavno premočan, da bi ti dopustil biti na miru. Zlitje z množico, občutenje pričakovanja, ki ti draži vse čute in te drži pokonci je preveč adrenalinsko in človek resnično občuti občutek sreče, da si tam.

Doživel pa sem tudi zanimiv moment, ko je k meni pristopil model s pripasano torbico z mnogimi žepki in mi ponujal »nekaj za v višave«. Ker nisem izkazoval ravno izrazitih potreb po čemer koli takšnem, sem kmalu ugotovil, da ga je k meni pritegnil precejšen hematom na moji desnici, ki se je prav bohotno razkazoval čez mojo podlaket kot posledica krvodajalske akcije izpred nekaj dni, ko je »nesrečnici« iz ZTM uspelo mojo žilo dodobra »sesekljati«…..ja, podplutbe na rokah so lahko tudi posledica česa drugega……, kako naj bi ta model vedel, da sem zgolj krvodajalec z malo smole!!

Stadion

Množica

Baloni (moj)

 

 

null

 

 

 

Ko smo izprosili še bis in se je ta zaključil, me je prevel občutek, da bi bil lahko na koncertu do jutra. Verjetno nisem bil edini s tem občutkom. Coldplay so zakon! Coldplay so fenomenalno dobri med najboljšimi, če ne res najboljši!!

Za občutek še par fotk in zabeleženih trenutkov…Lost in Billy Jean…top of the top!

Fantje v akciji

Fantje v akciji

 

 

 

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

 

 

 

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod Glasba, Zabava, miks | Ni komentarjev

SMRT KRALJA POPA! RIP MICHAEL JACKSON!!

26.06.2009

 

V Los Angelesu, v starosti 50 let je zaradi srčnega zastoja umrl Michael Jackson. Ekscentrični glasbenik, ki si edini resnično zasluži ime globalnega kralja pop glasbe je odšel. Njegova kariera je bila spektakularna, a tudi tragična. Njegova glasba in njegov vrhunski »performans«, zaznamovana z neločljivim pridihom »belega zamorca« sta v glasbeni industriji pustila nepozaben pečat, ki je nedvomno vplival na razvoj moderne glasbe, posebno popa.

Umrl je v bolnišnici, kamor je bil pripeljan brez znakov življenja. Zadnja leta je bil žrtev mnogih težav, tako finančnih kot zdravstvenih, saj tudi za kralje življenje nekoč polaga račune.

Michaelu je življenje včeraj izstavilo končni poračun. Izstavilo mu ga je pred načrtovanim povratkom na glasbeno sceno, ki ga je planiral s koncertom 13. julija v Londonu. Ta račun je plačal z življenjem, zato….Goodbye Pop King.

RIP Michael!

  • Share/Bookmark

Avtor swislar, zapisano pod Glasba, Odnosi in odnošaji, Razmišljanja | 3 komentarjev

Starejši zapisi »