swislar

V Los Angelesu, v starosti 50 let je zaradi srčnega zastoja umrl Michael Jackson. Ekscentrični glasbenik, ki si edini resnično zasluži ime globalnega kralja pop glasbe je odšel. Njegova kariera je bila spektakularna, a tudi tragična. Njegova glasba in njegov vrhunski »performans«, zaznamovana z neločljivim pridihom »belega zamorca« sta v glasbeni industriji pustila nepozaben pečat, ki je nedvomno vplival na razvoj moderne glasbe, posebno popa.

Umrl je v bolnišnici, kamor je bil pripeljan brez znakov življenja. Zadnja leta je bil žrtev mnogih težav, tako finančnih kot zdravstvenih, saj tudi za kralje življenje nekoč polaga račune.

Michaelu je življenje včeraj izstavilo končni poračun. Izstavilo mu ga je pred načrtovanim povratkom na glasbeno sceno, ki ga je planiral s koncertom 13. julija v Londonu. Ta račun je plačal z življenjem, zato….Goodbye Pop King.

RIP Michael!

Bil je petek 12.06 in z drago sva se po dolgem času sama odpravila ven. »Tamala« je uživala pri noni in nonotu, midva pa sva kot že rečeno v poznih popoldanskih urah odpeljala proti prestolnici, kjer naju je pozdravila množica mobilne pločevine, ki je v iskanju prostih parkirih mest delala kroge v bližnji in malo manj bližnji okolici Plečnikovih Križank.

Po počasnem »kruzanju« tam okoli se nama je le nasmehnila Fortuna in nama namenila parkirno mesto na parkirišču na Kongresnem trgu, saj zaradi obilice patrulirajočih se mestnih čuvarjev misel o parkiranju kje drugje ni bila ravno »idea of the day«.

Zaradi potrošenega časa je zamisel o luštni večerji v enem izmed lokalov v stari Ljubljani padla v vodo, zato sva si rajše privoščila kompromis s pico v bližnjem lokalu, kar se je izkazalo kot pametna odločitev, saj sva kljub vmesnim časovnim zapletom na koncu uspela ujeti svoj timing in lepo pričela uživati v darilu za moj nedavni rojstni dan.

Prijetno »podprta« sva lahko dvignila vstopnici na blagajni in se pred vstopom na prizorišče osvežila še s hladno pijačo ter se pridružila množici, ki je že dodobra napolnila prizorišče, čeprav je do pričetka manjkalo še kar nekaj časa (Kdaj ste bili nazadnje na koncertu, ki se je pričel točno ob uri?).

Ritmi, ki so odmevali prek ozvočenja, ki je napovedovalo dober sound so preplavljali množico, ki se je pričela zlivati v pozibavajočem se gibanju. Križanke, napolnjene do zadnjega kotička so dihale skupaj in sevajoča energija množice teles v starostnem razponu med »10 – 75 let« je dodobra ogrela ozračje.

Prihod glasbenikov na oder je napovedal udaren večer. Močni ritmi basa in bobnov, pospremljeni z rezkim zvokom kitare ob spremljavi trubačev so pripravili teren za prihod glavne zvezde, ki je v beli obleki in z belim klobokom na glavi spravil na noge še tiste najbolj utrujene.

Ja, Robert Pešut – Magnifico, Sexy boy, avanturist, iztirjen voajer, manijak, čefur, peder, nepopravljivi blefer… se zna. On je genialec. Na oder ga pride pozdraviti še župan, in mu v svoji lepi ljubljanščini reče “Kje’s Magnifico – Ćefur” in odide z odra!

Zna izbrati goste; reaktivirane Sestre so bile ujete v objektiv malone slehernega slikalnika ali GSM aparata. On, kakor je med nastopom večkrat izjavil: Služi narodu. To je res, kajti poistoveti se z občinstvom in se mu razda. S svojo karizmo, ki jo črpa ter gradi iz vseh “marginalnih” pojmov naše družbe, ter z izborom odličnih glasbenikov nas na valovih svoje glasbe pripelje do ekstaze.

Perfektna kombinacija zvokov trubačev in kitare, trdega rokovskega zvoka z etno pridihom, mogočnega basa in bobnov se v navidez banalnem kombiniranju z absurdno angleščino zlijejo v umetnino , ki jo na tak način zmore ustvariti samo on.

Mislim, da brez pretiravanja lahko zapišem, da smo vsi na koncertu nedvomno uživali in doživeli krasen večer v popolnem ambientu Križank. Škoda je le, da čas takrat ponavadi še hitreje teče….

In če uživati v tem pomeni biti čefur, potem sem bil to z veseljem tudi jaz!

Danes sem imel priložnost seznaniti se s predlogom šefa opozicije, v katerem napoveduje gradnjo »druge republike«. Očitno gnev zaradi izgube oblasti še zdaleč ni pozabljen in pogašen, temveč se  celo še stopnjuje. Drugače si namreč ne znam razlagati njegovih zadnjih napovedi o »drugi republiki«, predvsem pa o predlaganih »nujnih« ustavnih spremembah, ki naj bi nas ponovno odpeljale na pot prosperitete in blaginje.

Prevetritev sodne oblasti in ustavnega sodišča; možnost razpustitve parlamenta, ki vsaj malce diši po načinu vladanja kot ga poznajo v t.i. tretjem svetu….. in še mnogi umotvori, ki marsikoga presenečajo in to precej bolj, kakor nas (ne) preseneča njegova ponovna izvolitev na čelu SDS, in tudi ne pojava “najkredibilnejše” politične persone v Evropi, dr. Rupla, Janši ob boku.

Mnogo bolj pa preseneča oziroma morda celo razveseljuje stališče dr. Jambreka, ki je sicer mnogokrat podpiral politični stav Janše in različne situacije interpretiral njemu v prid, tokrat pa je do teh izjav tudi sam dokaj kritičen, saj meni, ne le da vsi predlogi niso primerni ampak meni celo to, da predlagatelj nikakor ni pravi. Janši na poti do druge republike želi vse dobro, kot pa smo lahko prebrali v medijih pa v naprej odreka sodelovanje v skupini pravnikov, ki jo angažira Janša.

Zanimivo pa je bilo tudi mnenje očeta slovenske ustave dr. Bučarja, ki meni, da je Janšev predlog zgolj zabava za nedeljsko popoldne in nič resnega, ter da gre zgolj za poceni nabiranje političnih točk.

Ja, nabiranje političnih točk. Volitve v Evropski parlament so pred vrati in vsak sedež šteje. Nedvomno. Če zelo poenostavimo, štejejo predvsem žepi oziroma »uaržeti« tistih, ki tam sedijo. In tistim so politične točke še najbolj v korist!

Štejejo pa tudi sedeži tistih, ki na njih sedijo v Ljubljani. Sedeži tistih, ki so danes tu in zdaj odločevalci naše realnosti, ki nam iz dneva v dan kaže bolj neizprosen obraz. Propadanje podjetij, daljšanje vrst pred zavodom za zaposlovanje, prag revščine, ki se dnevno spreminja, a žal negativno. Najlažje je kriviti oblast. Oblast ni vredna počenega groša, oblast se ne zna, oblast je za en kurc! Seveda, je zelo enostavno, pravzaprav najlažje.

Biti pameten v situaciji, ki se dnevno spreminja in ki predstavlja neznano področje z visoko stopnjo verjetnosti za odpoved še tako preizkušenih metod, konceptov in teorij je precej lažje, če ti obenem ni potrebno sprejemati nobenih odločitev. To je znano in predvsem že večkrat dokazano. Enostavno čakaš na sleherno potezo nasprotnika in jo do kraja skritiziraš še predno ji sploh dopustiš možnost za kalitev. In da ne bo sedaj zvenelo kot da popolnoma favoriziram aktualno oblast, se iz prej omenjenega vzorca sam ne morem popolnoma izvzeti. Čeprav sem ji naklonil svoj glas, jo večkrat kolnem in kritiziram in pošteno priznam, sem že pomislil, ali pa morda ne obstaja boljša alternativa.

In če sem bil še do danes v dvomih o tem, sem sedaj pomirjen. Nocoj bom lažje zaspal. Kajti spoznal sem, da alternativa vedno obstaja. Vprašanje pa je, če je boljša.

Zato še enkrat. Janša, hvala ti lepa.

Slovenci kot narod smo res zanimiv subjekt. O našem izvoru, koreninah obstaja več teorij, med katerimi marsikateri izmed njih ne gre v naprej zanikati verjetnosti takšne ali drugačne stopnje. Ali smo potomci Venetov, morda Keltov, ali smo Slovani ali Sclavi, kakor nas sosedje Lahi radi poimenujejo ali morda »Bečki konjušari«, kot nas je rad ozmerjal znani srbski roker, na tem mestu niti ni tako pomembno oziroma je v tem kontekstu pravzaprav povsem brezpredmetno.

Bolj pomemben je vidik, ki iz tega eskalira in sicer, da smo še bolj kot po izvoru determinirani s tem, da se nikakor ne znamo sporazumeti o bagatelnih, kaj pa šele o malo pomembnejših temah, ki se nas bolj ali manj dotikajo vseh in so v večji ali manjši meri del slehernega individuuma našega naroda.

Vojno, predvsem pa povojno dogajanje na naših tleh je nedvomno tema, ki naš narod razdvaja bolj kakor pa klavniška žaga reže prašičev kadaver na dvoje. Zakaj je temu tako, ni moč enostavno in enoznačno odgovoriti. Morda bi upravičeno pomislili na krizo identitete, ki se lahko kaže tudi v tem, da se kljub temu, da je bilo na področju t.i. sprave že kar nekaj postorjenega, za kar se je potrebno spomniti spoštovanega, a žal že pokojnega nadškofa Alojzija Šuštarja in tudi nekaterih tvorcev slovenske politike razkol na tem področju vedno bolj povečuje in poglablja. Žal!

Število domnevnih grobišč, v katerih ležijo neidentificirana trupla, je nekaj, kar si kot narod resnično ne moremo šteti v čast. Število domnevnih žrtev, pa ne glede na rasno ali politično barvo ali etično pripadnost je res zastrašujoče, še posebno, če nanje gledamo skozi oči in naš pogled datiramo na včerajšnji, današnji ali jutrišnji dan. Nedvomno je pogled drugačen, v kolikor skušamo, če je to seveda sploh mogoče, objektivno podoživeti tisti čas, tiste trenutke, tisto energijo in stanje, ki je obvladovalo obdobje, v katerem se je to dogajalo. Velika napaka, ki jo pri tem lahko storimo je ta, da se pri tem izgubimo v zamisli (zablodi), da se je to dogajalo samo na naših tleh, samo pri nas in da smo Slovenci, svoji dejanski majhnosti navkljub,  pravzaprav najbolj genociden narod, ki tlači zemeljsko površje.

Takšna misel je nevarna, pravzaprav zelo nevarna. In najhujše pri vsem tem je to, da se naš narod pravzaprav obnaša, kakor da iz tega črpa nekakšno neminovno, večno energijo, ki skrbi za to, da bomo večno ostali razdvojeni in da bodo predvsem tisti, katerim še niti puh pod nosom ni pognal, nosili breme polpretekle zgodovine in z njo obremenjevali sebe ter vse naokrog. In najbolj zastrašujoče pri tem je, da beseda sprava postaja že bolj ali manj nek imaginarni kliše, čigar zloraba postaja že v nebo vpijoča!

Dejstvo je, da trenutno živimo v obdobju, v katerem razlike med nami postajajo vedno večje, nasprotja izvirajoča iz socialne nepravičnosti se poglabljajo, družba postaja čedalje bolj razslojena, ekonomska pravičnost ter enakopravnost distribucije dobrin se zdi čedalje bolj utopična znanstvena fantastika. In kakor nas zgodovina uči, je takšno okolje idealen inkubator za še dodatno poglabljanje kakršnih koli razlik, ki v družbi bolj ali manj realno tudi obstajajo.

Pomembna stvar ali vidik, ki pa je v takšni situaciji pogosto popolnoma zanemarjen pa je humor. Nanj povsem pozabljamo, ga puščamo povsem ob strani. To je naša specialiteta, ki nas v veliki meri loči od naših nekdanjih bratov, v kolikor si (sploh) dovolimo priznati naš slovanski izvor. Ampak marsikaj bi se od njih lahko naučili…..tudi to, da se še v tako hudi situaciji, še tako razdvajajočem trenutku vedno lahko najde prostor za rahlo drugačen pogled, ki nam zadeve, pa naj bodo še tako hude, prikaže v rahlo vedrejši obliki.

Ena izmed takšnih stvari je tudi povojno dogajanje in poboji, ki so se v takšni ali drugačni obliki dogajali na naših tleh. Za marsikoga je ta misel naravnost bogokletna, heretična in zato nikogar, če tako misli, v naprej ne obsojam. To je pač moj pogled. Doslej sem se namreč naučil, da so stvari, pa najsi bodo še tako negativne, mnogokrat pokažejo v drugačni luči, če nanje pogledamo na drugačen način. V naš pogled in v časovno komponento vključimo malce humorja. Čas je namreč dimenzija, ki nam (zaenkrat) še ne dopušča realnih preskokov in nam ne torej ne omogoča spoznavati stvari in dogodkov, ki so se nekoč zgodili, v identični obliki in pod identičnimi pogoji ter vzroki, ki so jih pravzaprav sprožili in jim botrovali.

Zato lahko z vsem spoštovanjem do žrtev, ki ležijo v Barbarinem rovu pravzaprav zaključimo, da njihova barva sploh ni pomembna, saj so bili vsi beli.

Če ne prej pa potem, ko so bili pokriti z apnom…….

G. Joseph Alois Ratzinger oziroma papež Benedikt XVI.; Petrov naslednik; poglavar rimokatoliškega občestva in primus svetovnega katolicizma je z izjavo, da uporaba kondomov ne rešuje problema virusa HIV in aidsa ponovno pokazal svojo (cerkveno) pravo plat in zavezanost oklepanju najkonzervativnejših in najradikalnejših stališč, ki so milo rečeno in z vsem spoštovanjem do tradicije vse prevečkrat v popolni kontradikciji z aktualno družbeno situacijo v kateri se svet dandanes nahaja, ter diametralno nasprotna z dosežki sodobne znanosti, preventivne medicine, da prizadevanj človekoljubnih organizacij sploh ne omenjam. Ja, govorimo o aidsu ali kugi 20. stoletja in žal (verjetno) še kakšnega naprej…..

Izjava, ki jo je papež izrekel na kontinentu, kjer je samo v njegovem podsaharskem delu z virusom HIV okuženo 22 milijonov ljudi, nam ne le lahko, ampak nam mora vzeti sapo!!! 22 millijonov ljudi je namreč številka, ki predstavlja tretjino okuženega prebivalstva po vsem svetu!! Tretjino!!

Mar res lahko zatajimo lastno človečnost, si zastremo oči in se lahko sami sebe prepričamo, da bi preventiva, osveščenost, vzgoja in prenos izkušenj ob pravilni uporabi kondomov med temi ljudmi, med katerimi velika večina v življenju sploh ni bila deležna nikakršne preventivne vzgoje; ki so zadovoljni, če imajo prgišče moke in požirek vode, s čimer nahranijo svoje otroke; katerih otroci umirajo (tudi) zaradi bolezni, ki jih mi sploh ne poznamo več, res ne imelo nobenega učinka?

Se lahko prepričamo v to, da bi stopnja okuženosti in obolelosti ostali enaki? Da ne bi omogočili življenja niti enega samega človeka, morda družine, skupnosti, vasi..??? Je uporaba kondoma, ki lahko reši življenje res SMRTNI GREH?

Mar ni (naj)večji greh zavestno in načrtno programirano dopuščanje popolne ignorance, ki ima za posledico neozdravljivo bolezen; rojevanje obolelih otrok, ki se rode brez staršev, brez ljubezni, brez upanja, brez prihodnosti? Ali pa to morda za nekatere sploh ni pomembno in je povsem marginalnega pomena, saj bodo pa tako ali tako umrli???!!!

Kakšni interesi, motivi in vzgibi so v ozadju, da je človek sposoben takšne izjave????

Ostajam brez besed, kajti če je to poslanstvo današnje cerkve, (kar očitno je, saj je potrjeno z izjavo njenega najvišjega predstavnika), potem nimam za dodati nič več, razen tega, da sem resnično žalosten………

Mali Ferdo je bil že od nekdaj zvedav in v vsakem trenutku je imel tisoč vprašanj. Kaj pa to, zakaj pa ono, ali tudi to…, skratka, besedi Kaj in Zakaj sta bili zelo pogosto v njegovem portfelju, s katerim si je širil in bogatil svoja obzorja. Neskončno zanimivo se mu je zdelo prisluhniti zgodbam starejših ljudi, ki so mu pripovedovale o časih, ko njega sploh še ni bilo. O časih, ki se občutijo tako blizu a obenem tako daleč, da je mali Ferdo zastavljal vprašanje za vprašanjem. Iskal je in iskal, vrtal in zbiral, dobil mnogo odgovorov, pogosto tudi takšnih, ki so si nasprotovali in ga učvrstili v prepričanju, da zaključka ni moč kar tako, zgolj enoznačno potegniti.

Domišljija je vzniknila in puščal ji je prosto pot in mladi možgančki so povzemali slišano in ustvarjal si je lastno zgodbo in pogled na nekdanje čase, ki so ga na srečo obšli, a vendar jih je sam občutil kakor del sebe v porajajoči se njegovi družbeni zavesti.  Ti časi so bili namreč le preveč oddaljeni, le preveč zamegljeni, da bi njegovi, čeprav bujni domišljiji in prirojeni zvedavosti dopuščali enostaven zaključek.

Mali Ferdo si je ustvaril svoj pogled na tiste čase in je z veseljem še vedno rad prisluhnil večernim pogovorom mož in žena, ki so tiste čase tudi doživeli, pa bili sami na eni ali drugi strani, dasiravno jih je bilo z vsakim letom manj. Ferdova ukaželjnost in zvedavost pa je rasla z njim in čeprav mlad in neizkušen je mali Ferdo ugotovil, da so njegova vprašanja v obratnem sorazmerju z njegovimi viri in v svojem porajajočem se družbenem zavedanju je začudeno ugotovil, da »Tabeli in Tardeči« obstajajo pravzaprav tudi še danes, vsaj kakor je lahko razumel iz dogajanja iz medijev in izjav bolj ali manj politično angažiranih ljudi.

To pa je malega Ferda zmedlo, saj je sam verjel, da so tisti časi vendarle že minili in da bi se lahko oziroma morali naučiti, da takšne delitve pravzaprav niso nič dobrega in so lahko tudi zelo nevarne. Vse tisto, v kar je skušal verjeti se mu je sedaj zazdelo neresnično in mali Ferdo se je počutil zmedenega, pravzaprav celo užaljenega v zavedanju svojega naivnega idealizma. Počutil se je izdanega, izigranega in njegova nežna, zvedava in odraščajoča duša si je zaželela svobode, odprtosti in prostosti, kar je lahko občutil le na domačiji starih staršev na Krasu.

Nono, ki je s svojimi zgaranimi rokami obrezoval trto je že od daleč uzrl, da njegovega ljubega vnuka tare neko breme, ki ga sam ne zna odvreči. Saj ga je mali Ferdo z veseljem pozdravil in mu stekel v objem, a nono je čutil, da njegovega Ferda nekaj teži. A bil je moder in izkušen starec, ki je svojega vnuka dobro poznal, zato ga ni o tem nič spraševal. Stopila sta v hišo, kjer sta sedla za mizo, vsak s svojim glažem v roki. Nono si je natočil terana, ki ga je sam prideloval na slovenski zemlji vse odtlej, ko so z domače zemlje pregnali sovraga, ki je hotel uničiti vse, kar je bilo slovenskega; mali Ferdo pa je srebal domač češnjev sirup, ki ga je zamešal v bistro vodo iz domačega vodnjaka. Ko sta popila, mu je nono naročil, naj gre na vrt narezat cvetje, da ga bosta odnesla na pokopališče, kjer v zavetju borovcev in simfonije kraške burje že tretje leto počiva nona.

Nono je svojega vnuka objel prek ramen in molče sta se odpravila proti britofu. Tam sta prižgala svečke, položila cvetje na grob none in v znak spoštovanja postala in na kratko pomolila še ob grobovih padlih domačinov, borcev, kakor tudi drugih ljudi, ki so med vojno morijo izgubili svoja življenja.

Kraško sonce je nabijalo v skale ob poti, ko sta se vračala proti domačiji. Ustavila sta se v senci mogočnega borovca, ki že stoletja kljubuje vsem viharjem in se kot nekoč vlegla pod ponosno drevo.

Mali Ferdo je bil prepoln vprašanj in nono je to dobro vedel, saj je svojega vnuka dobro poznal. Začutil je, da je fant razpet in da se mu porajajo dvomi o tem, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ni, katera barva je prava in katera ne……  Nono se je zazrl v daljavo in si otrl solzo, objel svojega vnuka in mu iskreno zašepetal: »Sinko moj, želim, da vam nikoli ne bo treba spoznati nesmisla, kakor smo ga mi, a ostani ponosen«.

Vnuk se je zazrl v iskrene starčeve oči, kar je obema privabilo nasmeh na njuna obraza. Tako sta se gledala nekaj časa, in nono je zopet občutil radost in veselje do življenja ter neskončni ponos zaradi vnuka, nato pa sta se odpravila proti domu. Molče, kakor prej, ko sta se odpravila, a oba z olajšano dušo in srcem.

Med potjo pa je mali Ferdo, ki pa mu njegova zvedavost ni in ni dala miru vprašal starega očeta: »Nono, ali je res, da so bili partizani rdeči?

Nono se je ustavil, pogledal svojega vnuka in rekel: Ma kej rdeči, bili s(m)o ZLATI!!!

Oba sta se prešerno zasmejala in se s krepkimi koraki odpravila proti domu. Pridi, pojdiva proti domu; je dejal nono. Bova narezala panceto, letos je še prav posebno rdeča!

Ni se še polegla evforija nad zgodovinskim dogodkom, ki je posebna iz večih pogledov, saj na nek način izkazuje, da je tudi ta svet še zmožen (pozitivnih) sprememb. Na čelu (nekdaj??) ekonomske velesile je prisegel prvi temnopolti predsednik, čigar izvolitev je na nek način pravzaprav dokaz, da je v Ameriki (res) vse mogoče. Zame in verjamem da še za mnoge je ta dogodek izjemnega pomena predvsem zavoljo dejstva, da si lahko iskreno zaželimo, da se je s tem sklenilo obdobje, v mnogih pogledih sporne in nesprejemljive politike republikancev, ki je poskrbela za skrajno polarizacijo in svet ponovno razdelila na »dobre« in »slabe«, poteptala temeljna demokratična načela, ponovno obudila spomine na eklatantne kršitve človekovih pravic, zakritih pod krinko varovanja državne varnosti, dasiravno je ravno ta politika sama sproducirala precejšnjo večino današnjih »odpadnikov« in s tem poskrbela za polne sezname imen, ki jih lahko poimenujemo tudi alfa državni sovražniki.

V tej povezavi je zelo zanimiva vez med Vatikanom, kot alfo in omego katolicizma in do nedavnega tudi izjemnim podpornikom ameriške politike ter samimi Združenimi državami danes, nekaj dni po inavguraciji Baracka Obame. Znano je namreč, da Vatikan Bushevi oziroma republikanski politiki, ki so jo doslej gojile ZDA ni nasprotoval oziroma ji je celo bolj ali manj odkrito izražal svojo podporo in legitimnost. Novi voditelj svetovne velesile pa je jasno nakazal svojo usmeritev že prve dni, ko je odločil oziroma podpisal odlok o skorajšnjem zaprtju Guantanama, ki je kljub upoštevanju vseh ostalih razmer kot nelegitmni zapor de facto skrajni posmeh demokraciji, mednarodnim konvencijam in predvsem temeljnjim človekovim pravicam. Prav tako je Obama podpisal tudi odloka, ki narekujeta revizijo vseh vojaških sodnih postopkov zoper osumljene terorizma in prepoved najstrožjih oblik zasliševanja, za katere bi mirne duše lahko dejali, da lahko gredo v korak z metodami svete inkvizicije!

Poleg tega pa je novoizvoljeni predsednik ZDA odpravil tudi prepoved financiranja domačih in tujih organizacij, ki se ukvarjajo z načrtovanjem družin, in torej ženskam pomagajo tudi pri splavu. Kot vemo, je bil Obamin predhodnik Bush zagrizen nasprotnik pravice žensk do svobodne izbire, in je s svojim skrajnim zagovarjanjem radikalnih pogledov užival izjemno naklonjenost Vatikana in predvsem Papeške akademije za življenje.

A na tem področju je sedaj zavel nov veter, kar je znal »ustrezno nagraditi« tudi Vatikan. Predsednik Papeške akademije za življenje, nadškof Rino Fisichella je celo ocenil, da gre za aroganco človeka, ki verjame v svoj prav. Po njegovem razumevanju gre za široko odpiranje vrat splavu in uničevanju človekovega življenja. Fisichellin predhodnik Elio Sgreccia pa je ocenil, da je izmed vseh stvari, ki bi jih Obama kot novoizvoljeni predsednik lahko storil, izbral najhujšo!

Ni odveč pripomniti, da so ZN (Združeni Narodi) zavzeli Vatikanu diametralno stališče, saj po razumevanju ZN gre za velik korak pri prizadevanju za promocijo miru, dostojanstva ter enakopravnosti za ženske in dekleta. Izvršna direktorica UNFPA Thoraja Ahmed Obaid je spomnila, da na svetu vsako minuto umre ženska med porodom, kar pomeni deset milijonov žensk na generacijo! In marsikatera žal tudi zaradi »šušmarsko« opravljenega splava, ker ji druga možnost ni dana! A to za Vatikan itak ni pomembno, še manj pa to, da je zaradi »šušmarskega« splava v zgodovini RKC-ja umrla tudi marsikatera ženska, ki je pod srcem nosila »farškega pankrta«! O tem in o mojem siceršnjem pogledu na splav je nekaj besed že tukaj: http://swislar.blog.siol.net/2008/08/18/slovenski-skofje-enotno-nastopili-proti-splavu/

Ja ni kaj, kot nas RKC rada uči; ne glej me kaj delam, ampak poslušaj kaj ti govorim!! Lahko pri tem vsaj pomislimo, da je to morda patetično in predvsem hipokritično??!!

Rodil se je 28. avgusta v Gorišnici pri Ptuju. Končal je ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost. Vse do upokojitve je bil aktiven član Mestnega gledališča ljubljanskega, poprej pa je krajša obdobja nastopal tudi na drugih odrih – v SLG Celje v letih 1958-1961, v SNG Drama Maribor v obdobju 1961-1965, potem pa celih 27 let v ljubljanskem mestnem teatru.

Njegov resno-hudomušni obraz se je vtisnil v spomin marsikateremu filmskemu obiskovalcu že vse od filma Tistega lepega dne, ki ga je PO Kosmačevi prozi leta 1962 posnel France Štiglic. Sledil je že antologijski Ne joči, Peter, Vdovstvo Karoline Žašler in mnogi drugi filmi, v katerih je igrane like vrhunsko uprizoril.

Poleg Borštnikovega prstana je za svoje igralstvo in doprinos slovenski umetnosti prejel še  nagrado Prešernovega sklada, Severjevo nagrado in Župančičevo nagrado.

Leta 2001 je postal dobitnik Ježkove nagrade in žirija je v obrazložitvi takrat zapisala: “Šugmanova komika je izvirna, naturna in neprisiljena, vselej človeško sproščena, a v izrazu zadržana; teži k nevsiljivi izpovedi človeške stiske in reve, zna uravnotežiti bolečino in posmeh. Najbolj ustvarjalen je takrat, ko prestopa navidezne meje komičnega in igra samosvojo, vselej domišljeno in nanovo vznemirljivo, igralsko briljantno človeško komedijo”.

Za igralski opus je, kot krono svojega ustvarjanja leta 2003 prejel še veliko Prešernovo nagrado za življenski opus. Upravni odbor Prešernovega sklada je zapisal: “Umetniška polnoživost, pomenska poglobljenost in velika priljubljenost so tisti pojmi in poteze, iz katerih je najbolj razpoznavno stkana ustvarjalna biografija enega izmed najizrazitejših slovenskih dramskih igralcev zadnjih desetletij – Zlatka Šugmana”.

Zlatko, potihem ste se poslovili in nas zopet opomnili, da je človek le delček v kozmosu mnogih, kjer se vsak enkrat poslovi in izgine, a njegova dela in dejanja ostajajo. In to je tisto, kar šteje, pa čeprav zelo boli.

Hvala Vam za vse in naj Vam bo lahka domača gruda.

Kdor je v četrtek na komercialni televiziji spremljal Trenja, je imel kaj videti in predvsem še več spoznati.  Glede na »aktualnost« obravnavane tematike in število glasujočih na »mini referendumu« nas je bilo gledalcev kar nekaj, kar je seveda nesporni dokaz, da gre za tematiko, ki javnost zanima in ki si pozornost tudi zasluži.

Nenazadnje pri tem vprašanju in najčistejšem bistvu gre izključno za zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, za izpolnjevanje osnovnih demokratično-kulturološko-higienskih standardov, iz katerih izhaja pravica (posameznika ali skupine) verovati in vero izkazovati, pravica neverovati in nenazadnje vero oziroma religijo tudi zapustiti, opustiti ali zamenjati. Da je o slednjem lažje govoriti kakor v praksi tudi izpeljati in to ne glede na religijo, na tem mestu morda niti ni toliko pomembno kakor je za odprto, pluralno in predvsem današnjo družbo 21. stoletja pomembno to, da se spoštuje in zagotavlja strpnost, sprejemanje drugačnosti in pluralnost v najširši možni percepciji.

Nedavna oddaja je dokazala (žal!), da je v naši družbi generiran nek strah, nekakšna fobija, ki dokaj verjetno izvira iz neznanja in splošnega nepoznavanja problematike; iz omejenega sveta, v katerem precej bolj kakor realna dejstva veljavo uživajo umotvori, ki temeljijo na kvazi-teorijah oziroma črno-belih »zakonitostih«, izvirajočih, kakor se je tudi tokrat kar nekajkrat pokazalo, iz neverjetno stereotipne zaplankanosti določenega dela populacije. In žal tudi politično obarvane in v tej sferi aktivne.

In kot da to že samo po sebi ni zadostna diverzija za diskusijo na vsaj minimalno kulturnem nivoju, je določenim posameznikom z grozljivimi obraznimi grimasami, stalnim skakanjem v besedo drugemu sogovorniku, uporabo žaljivk in ostalih elementov, ki v resnici sodijo še krepko pod nivo najprimitivnejše oštarijske debate uspelo slovenski javnosti, vpletenim stranem in nenazadnje tudi drugim zainteresiranim skupinam predstaviti plat Slovenije, na katero sam nisem in ne morem biti ponosen. In verjamem, da v tem nisem osamljen.

Kot je gledano iz aktualne evropske perspektive pojasnil dr. Šterbenc, je način, ki je ostro uperjen proti vsakršni diskusiji o islamu, molilnicah, pripadnikom islamske vere in priznavanju njihovega statusa v družbi, in za katerega je značilno avtomatsko istovetenje islama in terorizma, molilnic in vadbenih centrov Al Kaide, samomorilskih napadov in kakršnemu smo nenazadnje priča tudi pri nas, lasten predvsem desno usmerjenim političnim strujam, ki predvsem v državah kot so Nizozemska, Italija in Francija zastopajo izredno radikalna stališča v zvezi s slehernim področjem, ki se dotika islama.

Zanimivo je bilo tudi v naši oddaji, sodeč po besedah pripadnikov te politične opcije slišati očitke o nezmožnosti debate o islamu pri nas. Morda res, vendar sodeč po njihovih stališčih in zastopanju le teh, sam z veliko verjetnostjo upam trditi, da je izvirni greh nezmožnosti te debate generiran ravno na njihovi strani.

O načinu nastopanja g. Jarca, ki s svojim načinom »komunikacije«, nastopaštvom primitivnega stila, kakršen ne bi mogel biti v ponos še tako zakrknjenemu mračnjaku, in s katerim izkazuje sebi lastno »širino« (ne)inteligenc(e), ne gre izgubljati besed. Je namreč, kot bi dejali Angleži; Self-explanatory enough.

Plemeniti Jelinčič postaja že malce(precej) patetičen s svojim mahanjem in citiranjem ustave in se, ko balon njegovih »argumentov« spusti zrak in se rahlo stisnjen v kot, v stilu užaljenega mulca zateče k izpostavljanju svoje vloge v osamosvojitveni vojni leta ‘91. Zmago, pa saj ti tega ta večer ni nihče oporekal, ali pač?

Peter Sušnik, vodja mestne SDS, komur sicer gredo  vsa priznanja za njegovo odlično retoriko, je nasprotno svoji običajno precej bolj gromeči in aktivni, tokratno vlogo opravil dokaj neopazno, nekako še bolj pa je obmolknil ob špekulaciji, da očitno govorimo o dveh strankah, saj je Janez Janša še nedavno kot predsedujoči EU zagovarjal in zagotavljal ravno nasprotno tistemu, kar v tem primeru zagovarja in počne mestni odbor njegove stranke.

Jernej Vrtovec, predstavnik Nove Slovenije oziroma njihovega podmladka je žal dokazal, da takšni debati še zdaleč ni dorasel, saj v svojih replikah in izvajanjih ni prišel dlje od na trenutke že rahlo komičnega ponavljanja stereotipnih umotvorov, vrhunec pa je dosegel z očitkom Jankoviću, da je med praznovanjem bajrama obiskal muslimane, se udeležil pravoslavnega slavja, »njihovega« bogoslužja pa se še ni udeležil…….. Zelo doraslo, Mlada Slovenija! In če je to prihodnost Krščanske stranke Slovenije se bojim, da bo vaša odsotnost iz slovenskega parlamentarnega parketa daljša od štirih let….žal!!

Debata, ki si tega imena pravzaprav niti ne zasluži je dokazala, da je pavšalna manipulacija, ki temelji predvsem na iz konteksta iztrganih delcih, ki so z bolj ali manj občutnim pridihom radikalne nestrpnosti, nesposobnosti minimalnega spoštovanja drugačnosti in pluralnosti, ki spominja na furmanske konje s plašnicami zelo močno in predvsem nevarno orodje. Še toliko bolj, ker si človek ne more kaj, da ne bi ob tem pomislil o vzgibu, ki določene akterje pri tem vodi!? Nevarno je namreč, ko tak vzgib izvira iz zavestne namere in je torej na nek način prisoten naklep, malone grozljivo pa postane, če se temu pridruži še neumnost in še drugi, očitni omejevalni dejavniki inteligence!

Oseba, ki pa se je v vsem večeru najmanj izpostavljala, a ob sleherni vključitvi v tokratno razpravo s svojimi izjavami vedno izžarevala strpnost, sprejemanje, inteligenco vseh vrst in predvsem predstavljala vzor, k kateremu bi v tem smislu in posebno pri tem vprašanju morali stremeti vsi, pa je bil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, dr. Andrej Saje.

Sam zagovarjam pravico verskih skupnosti do svojih prostorov, in tudi muslimanov do svoje džamije oziroma mošeje. Zato privoščim in želim vsem pripadnikom islamske vere, da se jim bo ta želja uresničila čimprej.

In kakor sem se naučil od prijateljev iz islamskega sveta: Insha’Allah! إن شاء الله